FAQ

1. Zakaj je poudarek kampanje na zahodni Afriki?

Približno 70 % vsega kakava, ki ga pridelamo na svetu, prihaja iz štirih zahodno afriških držav, Slonokoščena obala, Gana, Nigerija in Kamerun. Glavnina od 5,5 milijona pridelovalcev kakava živi v teh državah. Pridelujejo v glavnem konvencionalni kakav za množični potrošnjo: Evropa, največji potrošnik kakava na svetu, 90 % kakava uvozi prav iz teh držav. Vendar pa vseeno večina pridelovalcev kakava živi pod pragom revščine. Posledica tega je vključevanje otroškega dela v pridelavo kakava. Samo v  Slonokoščeni obali in v Gani na plantažah kakava v izkoriščevalskih razmerah dela več kot 2 milijona otrok.

2. Zakaj želite zbrati 100.000 podpisov in zakaj ne uporabite svetovno znanih platform za zbiranje podpisov, kot so Avaaz ali Campact?

Smiselno si je postaviti cilj, ki smo ga dosegli ravno na svetovni dan proti otroškemu delu. Vendar pa zbiranja podpisov nismo zaključili takrat in kampanjo nadaljujemo z namenom še večjega ozaveščanja Evropejcev o nepravilnostih, ki se dogajajo pri pridelavi kakava. Kampanja je še posebno aktivna v Vzhodni Evropi. Tukaj je namreč še posebno težko mobilizirati ljudi za razvojne teme in akcije. Na svetovnem spletu je vrsta platform, kjer se podpisi zberejo zelo hitro. Vendar se podpisnik na ta način le hitro seznani s težavo in je ne ponotranji. Zato to nikoli nima dolgoročnega učinka. Naš cilj je, da ljudje, ki oddajo podpis tudi vedo, kaj so podpisali. Vprašajo se o svoji potrošniški navadi in so jo mogoče pripravljeni tudi spremeniti. Zato smo se odločili za pravi podpisni list, ki ga spremlja vrsta aktivnosti in javnimi dogodki.

3. Ali lahko peticija res kaj spremeni? Dandanes podpisujemo vedno več peticij.

Peticije so neučinkovite takrat, ko pozornost, kijim je namenjena, hitro zbledi. Če pa so peticije pospremljene z demonstracijami, protesti in dogodki, ki dosežejo več ljudi, se podjetja hitro začno počutiti ogrožene in se začno bati za svoj ugled. Veliko podjetij je zaradi pritiska javnosti že spremenilo svoje nabavne strategije in izboljšalo delovne pogoje. Aprila 2013 so bivši zaposelni v Adidasu v Indoneziji prejeli nadomestilo za izostanek plačila po akciji CCC (Clean Clothes Campaigns). Kampanjo Čokolada naj bo pravična so že opazile velike proizvajalke čokolade in jo spremljajo. To dokazuje prisotnost predstavnikov čokoladne industrije na dogodkih in novinarskih konferencah.

4. Cena čokolade je v zadnjem času spet zrasla. V čem je težava?

Od leta 1980 do 2000 se je svetovna odkupna cena kakava prepolovila. Zaradi družbenih in okoljskih problemov v zadnjih letih se je ponudba kakava zmanjšala, povpraševanje pa se nenehno povečuje. Zato se tudi svetovna cena zadnja leta viša. Nazadnje se je gibala pri 2.900 USD na tono. Je pa ta cena še vedno močno pod cenami, ki jih je kakav dosegal v letu 1980. Kljub temu pa se je dohodek pridelovalcev kakava le neznatno zvišal. Denar, ki ga pridelovalci dobijo za svoj pridelek, je pogosto precej nižji od svetovne cene kakava, saj so v depriviligiranem položaju, ko pride do pogajanj, ker nimajo dostopa do informacij. Posledično so odvisni od posrednikov, ki narekujejo cene odkupa na licu mesta. V nasprotju s pridelovalci kakava pa se lahko velike korporacije pred nihanjem cen zaščitijo z dolgoročnimi pogodbami in svojo aktivnostjo na borzah.

5. Kako lahko certificiranje kakava pomaga?

Certificiranje zagotavlja višji življenjski standard, prispeva k zaščiti okolja in vodi k večji transparentnosti v vrednostni verigi kakava in čokolade. Organizacije za certificiranje kot so Fairtrade (pravična trgovina), Rainforest Alliance in UTZ imajo neodvisne sisteme nadzora. Čeprav imajo različne prioritete, vse zagotavljajo upoštevanje določenih družbenih, ekonomskih in okoljskih standardov. Zato zahtevamo, da začno proizvajalci čokolade uporabljati kakav, ki je bil certificiran s strani ene od naštetih organizacij. Vendar pa samo certificiranje ne rešuje težav pridelave in trgovine s kakavom. Točni učinki certificiranja na življenje pridelovalcev kakava še niso določeni. Poleg tega lahko organizacije za ceritificranje zagotovijo samo upoštevanje nekih minimalnih standardov in spremenijo situacijo do neke meje. Če želimo doseči dolgoročne izboljšave življenjskih in delovnih poogjev pridelovalcev kakava, moramo vključiti prozivajalce čokolade. Nasloviti pa moramo tudi strukturne težave v vrednostni verigi kakava in to prek zavezujočih politik.

6. Zakaj nagovarjate čokoladno industrijo in ne politikov?

V zadnjem času je imela INKOTA velike uspehe s kampanjami, ki nagovarjajo korporacije. Podjetja se bojijo izgube ugleda in s tem izgube strank. Zato lahko hitro dosežemo uspeh, če mobiliziramo potrošnike, da pritisnejo na industrijo. Ne glede na to pa je enako pomembno, da politika postavi okvirje z obvezujočimi zavezami, ki od podjetij zahtevajo, da upoštevajo družbene in okoljske standarde. Če pride do kršenja človekovih in delavčevih pravic, bi morala obstajati možnost, da se toži podjetje. Zato je INKOTA aktivna v CorA mreži (Corporate Accountability). CoA je mreža organizacij civilne družbe, ki si želijo zagotoviti, da bodo podjetja morala spoštovati človekove pravice in mednarodno priznane driužbene in okoljske standarde.