Cene kakava in dohodki pridelovalcev

Delež v globalni dodani vrednosti

Proizvodnja čokolade je donosen posel in velika podjetja imajo z njim velike dobičke. Toda medtem ko ta tekmujejo za vedno večje tržne deleže in vedno večje dobičke, ceno za to plačujejo ceno milijoni pridelovalcev kakava, ki prejemajo vedno manjši delež prihodkov. Leta 2012 so neto prihodki svetovnega trga čokoladnih slaščičarskih izdelkov znašali približno 80 milijard dolarjev, po nekaterih ocenah pa bodo leta 2014 znašali že 88 milijard.

 

Slika prikazuje odstotek v svetovni prodaji na trgu s čokolado in slaščičarskimi izdelki leta 2012.

 

 

 

SLIKA:  delež pri prodaji povprečne tablice čokolade , posredniki,  trgovci na drobno, pridelovalci kakava,podjetja, ki izdelujejo čokolado in kakav.

 

V globalni vrednostni verigi se večino denarja zasluži šele takrat, ko kakavova zrna že pridejo na severni del poloble. Hkrati pa morajo številni pridelovalci kakava in njihovi delavci na jugu preživeti z manj kot 1,25 ameriškimi dolarji na dan, kar je pod mejo absolutne revščine. Pridelovalci kakava danes prejmejo približno 6 % cene, ki jo za čokolado plačajo potrošniki v bogatih državah.

V osemdesetih letih 20. stoletja je bil njihov delež skoraj trikrat višji, saj je znašal 16%.

SLIKA spodaj: cene kakava 1980–2012 US$ na tono, v USD na tono ob upoštevanju inflacije .

 

 

 

 

Nizke in spremenljive cene kakava

Čeprav so se dobički multinacionalnih proizvajalcev čokolade od osemdesetih let prejšnjega stoletja zvišali, se je cena kakavovih zrn na svetovnem trgu znižala kar za polovico (ob upoštevanju inflacije). Druga plat te težave je, da prejmejo pridelovalci kakava za svoja kakavova zrna le del njihove cene na svetovnem trgu – razlog za to so lokalna trgovska združenja, davki in kakovost zrn. Tako so, na primer, v zadnjih desetih letih kmetje na Slonokoščeni obali za svoja kakavova zrna dobili le od 40 do 50 % cene na svetovnem trgu.

Pridelovalci so redko organizirani in nimajo vpogleda v tržna gibanja cen kakava. Prodajati ga morajo po cenah, ki jim jih določajo posredniki.

 

Nihanje cen kakava

Na negotovost dohodkov pri pridelovalcih vpliva tudi nihanje cen kakava. To nihanje pogosto izhaja iz sprememb v obsegu ponudbe, ki jih povzročajo bolezni pridelka, škodljivci, izredni vremenski dogodki, kot so npr. suše, in politična nestabilnost oziroma neredi v državah pridelovalkah. Dobra sezona, v kateri je pridelek v glavnih državah pridelovalkah kakava dober, pomeni visoko ponudbo, kar lahko privede do padca cen, medtem ko pomeni slab pridelek, ki je posledica bolezni ali slabih vremenskih razmer v glavnih pridelovalnih regijah, nizko ponudbo in posledično višjo ceno. Spremembe cen lahko sprožijo tudi drugi dejavniki, kot je denimo špekuliranje na trgih. Spremenljive cene prinašajo donos za špekulante, saj je s špekulativnim trgovanjem s terminskimi pogodbami mogoče doseči visoke dobičke. Trgovci s kakavom lahko to nestanovitnost cen do neke mere omilijo s skladiščenjem zrn in obvladovanjem obsega prodaje na trgu. Kmetje v južno ležečih državah pa so po drugi strani svoja zrna zaradi slabih življenjskih razmer, takojšnje potrebe po denarju in nezmožnosti skladiščenja pogosto prisiljene prodati takoj.

 

L

 

 

 

SLIKA prikazuje nihanje cen kakava 1995–2011,najvišjo dnevno ceno, najnižjo dnevno ceno,v ameriških dolarjih na tono ter povprečje na letni ravni.

 

Nizki dohodki-hude posledice

Posledice nestanovitnosti cen v kombinaciji z vedno višjimi stroški pridelave sta finančna negotovost in revščina več milijonov pridelovalcev kakava. Kljub napovedim, da se bo povpraševanje po kakavu v naslednjih letih povečalo za skoraj 20 %, in kljub vedno večjim prihodkom proizvajalcev čokolade številni kmetje ne morejo več kriti svojih življenjskih stroškov. Z omejenimi dohodki in brez informacij o dogodkih na trgu so pridelovalci in njihove družine v dobičkonosnem sektorju kakava in čokolade kljub vsemu poraženci. Nizki in negotovi dohodki kmetov lahko privedejo do resnih družbenih in okoljskih problemov. Kmetje namreč nehajo vlagati v svoje kmetije, znižajo plače zaposlenim, delavcem ne morejo zagotoviti ustreznih delovnih pogojev, v najslabšem primeru pa se začnejo nagibati tudi k izkoriščanju otroškega dela. V upanju, da bodo povečali svoje prihodke, namenjajo pridelavi kakava vse več zemlje, pogosto na škodo trajnostnega, ekološkega in raznolikega kmetovanja.