Težave

Na kratko o pridelavi kakava

Drevo kakavovca izvira iz amazonske nižine in tropskih predelov Južne in Srednje Amerike. Prvi dokazi o gojenju kakavu segajo v čas Majev, ki so verjeli, da je kakav hrana bogov. Arheološke najdbe z ozemlja današnje Kostarike pričajo o tem, da so majevski trgovci pijačo, pripravljeno iz semen kakavovca, pili že leta 400 p.n.š. Kot sveto rastlino so Maji in Azteki kakav uporabljali pri številnih obredih, služil pa je tudi kot plačilno in menjalno sredstvo – za 200 kakavovih zrn je bilo moč kupiti purana, za 200 zrn sužnja, za 4 kakavova zrnja pa zajca. Stari zapisi poročajo o verovanju Aztekov, da je njihov bog zraka Quetzalcoatl s kakavovcem iz nebes pripotoval na zemljo na repu zvezde danice. Ljudi je naučil, kako naj pražijo kakavova zrna, da bodo iz njih pridobili hranljivo kremo, ki jo je mogoče raztopiti v vodi, začiniti in piti kot pijačo, ki je »vir vse modrosti in znanja«.

Kakavovec, ki ga je švedski znanstevnik Carl Linné poimenoval theobroma cacao – hrana bogov, za svojo rast potrebuje hranilno bogata tla, temperature nad 16°C in veliko vode. Uspeva le v deževnih in toplejših tropih med 20° južne širine in 20° severne širine. V prvih štirih letih razvoja potrebuje tudi zaščito pred vetrom in precej sence. Ob pozorni skrbi drevesa šele v petem letu obrodijo prve sadove. Samo nekateri od tisočih popkov ene rastline se razvijejo v strok, iz katerih potem pridobivajo kakavova zrnca. Znotraj vsakega stroka kakavovca, ki lahko zraste do 25 cm v dolžino, je okoli 45 belih semen. Obiranje strokov je zelo težko delo, saj morajo delavci svoje nože pogosto pritrditi na dolge palice, da lahko odrežejo stroke z visokih dreves.

Od kje izvira kakav

Kakav je primarni vir dohodka za 5,5 milijona malih kmetov, skupaj pa se z njim v južnih predelih sveta preživlja od 40 do 50 milijonov kmetov ter delavcev na kmetijah in njihovih družinskih članov. V nekaterih državah je kar 90 % kmetov za glavni del svojih dohodkov odvisnih od kakava. Toda številni pridelovalci kakava in njihovi delavci so prisiljeni živeti z manj kot 1,25 ameriškimi dolarji na dan.

Kar 70 % vseh kakavovih zrn na svetu izvira iz štirih zahodnoafriških držav, in sicer iz Slonokoščene obale, Gane, Nigerije in Kameruna. Daleč največji pridelovalki kakava sta Slonokoščena obala in Gana, ki skupaj pridelata več kot polovico vsega kakava na svetu. Sledijo jima druge države pridelovalke kakava, kot so Indonezija, Nigerija, Kamerun, Brazilija in Ekvador.

Preberite več:

• Na kratko o pridelavi kakava

• Cene kakava in dohodki pridelovalcev

• Človekove in delavske pravice, otroško delo

• Netrajnostno kmetovanje

Cocoa Beans in the sun

Tabela 1: Prodaja čokoladnih proizvodov na trgu v letu 2012

Company  Market share in billions Market share in %
Mars Inc (USA) 16 800   21 %
Mondeléz Int. Inc. (USA) 15 480  19.4 %
Nestlé SA (CH) 12 808  16 %
Hershey Foods Corp (USA)  6 460  8.1 %
Ferrero Group (ITA)  5 627  7 %
Lindt & Sprüngl AG (CH)  2 791  3.5 %
August Storck KG (GER)  2 272  2.8 %

Gesamtumsatz Ca. 80.000 Mio. US-Dollar

Medtem ko se je dobiček multinacionalk, ki prodajajo čokolado, hitro povečeval od leta 1980, je cena kakavovih zrn padla na polovično ceno.

Tabela 2: Cene kakava med leti 1980-2012 

Years PRICE PER TONNE IN MIO. USD PRICE IN MIO. USD ADJUSTED FOR INFLATION*
1980/81 2 098 5 265
1985/86 2 149 4 388
1990/91 1 193 1 969
1995/96 1 438 2 062
2000/01 990 1 253
2005/06 1 557 1 732
2010/11 3 010 3 105
2012 2 342 2 342

Vir: Hütz-Adams, F/ Fountain, A.C. (2012): Cocoa Barometer 2012, p.19

Čeprav so se dobički multinacionalnih proizvajalcev čokolade od osemdesetih let prejšnjega stoletja zvišali, se je cena kakavovih zrn na svetovnem trgu znižala kar za polovico (ob upoštevanju inflacije). Druga plat te težave je, da prejmejo pridelovalci kakava za svoja kakavova zrna le del njihove cene na svetovnem trgu – razlog za to so lokalna trgovska združenja, davki in kakovost zrn.

Tako so na primer, v zadnjih desetih letih kmetje na Slonokoščeni obali za svoja kakavova zrna dobili le od 40 do 50 % cene na svetovnem trgu.

Pridelovalci so redko organizirani in nimajo vpogleda v tržna gibanja cen kakava. Prodajati ga morajo po cenah, ki jim jih določajo posredniki.

Na negotovost dohodkov pri pridelovalcih vpliva tudi nihanje cen kakava. To nihanje pogosto izhaja iz sprememb v obsegu ponudbe, ki jih povzročajo bolezni pridelka, škodljivci, izredni vremenski dogodki, kot so npr. suše, in politična nestabilnost oziroma neredi v državah pridelovalkah. Dobra sezona, v kateri je pridelek v glavnih državah pridelovalkah kakava dober, pomeni visoko ponudbo, kar lahko privede do padca cen, medtem ko pomeni slab pridelek, ki je posledica bolezni ali slabih vremenskih razmer v glavnih pridelovalnih regijah, nizko ponudbo in posledično višjo ceno. Spremembe cen lahko sprožijo tudi drugi dejavniki, kot je denimo špekuliranje na trgih. Spremenljive cene prinašajo donos za špekulante, saj je s špekulativnim trgovanjem s terminskimi pogodbami mogoče doseči visoke dobičke.

Trgovci s kakavom lahko to nestanovitnost cen do neke mere omilijo s skladiščenjem zrn in obvladovanjem obsega prodaje na trgu. Kmetje v južno ležečih državah pa so po drugi strani svoja zrna zaradi slabih življenjskih razmer, takojšnje potrebe po denarju in nezmožnosti skladiščenja pogosto prisiljene prodati takoj.

Človekove in delavske pravice

Posledica nizkih dohodkov pridelovalcev kakava so resne kršitve človekovih in delavskih pravic na plantažah kakavovca. Zaradi lastnih nizkih prihodkov pridelovalci svojih delavcev ne morejo pošteno plačati in jim ne morejo zagotoviti sprejemljivega bivališča in zdravstvene oskrbe. Delavci in kmetje so nadalje pogosto izpostavljeni nevarnim delovnim razmeram: brez zaščitnih oblačil rokujejo s pesticidi, delajo z nevarnimi orodji in imajo predolg delovni čas.

Soočajo se s spolno in etnično diskriminacijo ter trpijo zaradi slabe prehrane. Skupnosti nimajo dostopa do izobraževanja, pitne vode in učinkovitega skupnostnega upravljanja.

Slabšanje delovnih razmer pogosto privede do kršitev mednarodno priznanih načel človekovih pravic in kršitev delavskih pravic, kakor jih določata Univerzalna deklaracija o človekovih pravicah in Mednarodna organizacija dela (MOD). Poleg tega se kmetje, da bi bili njihovi stroški še nižji, nagibajo k uporabi otroškega dela, zaradi česar se otroci ne izobražujejo, delo pa je nevarno njihovemu telesnemu in duševnemu zdravju.

Delo otrok

Zaradi zapadanja v revščino so pridelovalci kakava prisiljeni iskati načine, kako čim bolj zmanjšati stroške pridelave. Ena izmed obžalovanja vrednih posledic takega ravnanje je tudi ta, da otroci na plantažah delajo v izkoriščevalskih oziroma nevarnih razmerah.

Že samo na plantažah kakavovca v Gani in Slonokoščeni obali dela približno dva milijona otrok, pri čemer jih je več kot 500.000 izkoriščanih.

Izkoriščanje

V pridelovanje kakava je vključena četrtina vseh otrok starosti od pet do 17 let, ki živijo na območjih Zahodne Afrike, kjer se prideluje kakav. Večina jih skupaj s svojimi starši dela na družinskih kmetijah. Povsem običajno je, da otroci pomagajo staršem in prispevajo k družinskim dohodkom, a nikjer na svetu ni sprejemljivo oziroma velja za izkoriščanje, če tako delo škoduje telesnemu ali duševnemu zdravju otrok, če je zanje nevarno ali škodljivo oziroma če jim preprečuje izobraževanje. Pogost primer nevarnega dela je denimo ta, da otroci, ki sodelujejo pri pridelavi kakava, uporabljajo nevarna orodja, kot so mačete, da nosijo težka bremena oziroma da so izpostavljeni pesticidom, kar so dejavnosti, ki pogosto povzročijo bolečine oziroma poškodbe.

Čeprav so se razmere nekoliko izboljšale, obstajajo dokazi, da trgovina z otroki in prisilno delo na območjih, kjer pridelujejo kakav, žal še vedno obstaja,saj zlasti na Slonokoščeno obalo pogosto za nizko plačilo vozijo otroke iz sosednjih držav ter jih nato izkoriščajo kot poceni delovno silo. Izkoriščanje otroškega dela in trgovina z otroki pomenita resno kršitev mednarodnih standardov človekovih pravic in ju prepoveduje tako mednarodno delovno pravo (uredbi 182 in 138 MOD) kot Konvencija ZN o otrokovih pravicah (32/1). Leta 2001 se je sektor kakava in čokolade s podpisom prostovoljnega Harkin-Engelovega protokola zavezal, da bo do leta 2005 odpravil izkoriščanje dela otrok. Ta rok je bil že nekajkrat podaljšan. Trenutni cilj protokola je, da bi najhujše oblike dela otrok do leta 2020 zmanjšali za vsaj 70 %.

Kmetovanje, ki ni trajnostno

Zaradi nizkih prihodkov kmetje ne morejo vlagati v ohranjanje starih oziroma zasaditev novih dreves na plantažah. Zato za pridelavo kakava uporabljajo nove kmetijske površine, namesto da bi zamenjali stare in bolne kakavovce, kar gre na škodo trajnostnega, ekološkega in raznolikega kmetovanja. Pridelovalci z intenzivnim kmetovanjem izčrpajo zemljo, zato so prisiljeni kakavovcem namenjati vedno več površine, za katero včasih posekajo deževni pragozd. To ne vpliva le na okolje, temveč tudi na prihodke kmetov. Vsako leto je tako zaradi nepravilnega vzdrževanja izgubljenega do 40 % pridelka kakava.

 

 

 

 

Monokulture

Pri pridelavi kakava se spodbuja uporabo pesticidov in umetnih gnojil, toda zaradi pomanjkljivega znanja kmetje kemikalije pogosto uporabljajo napačno oziroma v prevelikih količinah. Tovrstno ravnanje znižuje kakovost lokalnih vodnih virov in vodi h kontaminaciji prsti. Nadalje predstavlja krčenje deževnega gozda zavoljo širitve pridelave kakava grožnjo za biotsko raznovrstnosti. Če povzamemo, lahko rečemo, da sedanje prakse pridelave kakava zmanjšujejo pridelek in škodujejo okolju, namesto da bi zviševale prihodke kmetovalcev. Take prakse torej niso trajnostno naravnane.

Poleg tega so pridelovalci kakava, namesto da bi pri svojih prihodkih bili odvisni od različnih kultur, pogosto odvisni zgolj od pridelave kakavovca, kar še poglablja odvisnost kmetov od cene kakava in ima negativne ekološke posledice v smislu zmanjševanja biotske raznovrstnosti. Na splošno pridelovalcem kakava manjka izobrazbe in poznavanja trajnostnega in raznolikega kmetovanja, s pomočjo katerih bi lahko izboljšali svojo produktivnost, zvišali kakovost kakavovih zrn in kmetovali tako, da ne bi škodovali okolju.